Mladina, št. 43, 28.oktober 1997, str. 38
Avtor clanka:
Ali H. Zerdin
Kazalo:
1. Zadnja velika prevara rock'n'rolla
2. ZK Punk
3. Temni zvoki crne kitare
4. Selitev v center in provinco
5. Kaksne cupe
6. Setanek s federacijo
7. Padli angeli
8. Plosca
Igor Vidmar pri odkrivanju plosce.
Pankrti v zivo.
Pero Lovsin. (Perci Gnujs) Pevec Pankrtov.
Alenka Marsenic. (Marsa) Zapela en komad z Berlinskim zidom.
Nadaljevala z Cao Picke in nato ustanovila Tozibabe.
Ofenziva proti dolgcasu
Igor Vidmar je z vajeno kretnjo zagrabil za pregrinjalo, ga potegnil in odkril marmorno ploščo. Gori je pisalo, da so na tistem mestu Pankrti leta 1977 odigrali svoj prvi koncert. Razlegel se je spontan aplavz, ganjena publika pa se je radostno krohotala. Pač, Pankrti, veterani slovenskega punk rocka, so si po dveh malih vinilnih ploščah, šestih velikih ploščah in štirih posthumnih laserskih ploščkih prislužili še marmorno ploščo. Ko je spominska plošča ugledala luč dneva, se je pred moščansko gimnazijo drenjalo skoraj toliko televizijskih kamer in fotoaparatov kot tistega davnega marčevskega jutra leta 1978, ko so Sex Pistols pred Buckinghamsko palačo podpisali pogodbo z založbo A&M. Le da pred Buckinghamsko palačo tedaj ni bilo uglednih družbenopolitičnih delavcev, pred moščansko gimnazijo pa se je prikazalo kar nekaj vplivnežev. Po dveh desetletjih - uradni obratovalni čas se jim je iztekel decembra 1987, nato pa so za potrebe različnih zabav nastopili še nekajkrat - so Pankrti ugledna ustanova. Tako ugledna, da se je zadnjič, ko je nastopil na POP TV, celo samemu predsedniku republike začel zapletati jezik in je publiki razlagal, od kdaj pozna Perota Lovšina. Hja, bilo je nekoliko nerodno. Pred njim je namreč stal Zoran Predin. Ampak ni bilo vedno tako. Pankrti so si v sedemdesetih - ne da bi to hoteli - pridelali status povsem spodobnega državnega sovražnika. In ob slovesnih prireditvah to včasih uide iz spomina. Mularija, ki se je ob kitarah, bobnih, mikrofonih in gajbah piva zbirala v naslednjih letih, je bila pri silah reda še bolj osovražena. In ukrepi so bili pogosto prav drastični. To so bili drugi časi. Povsem drugi. Videa še ni bilo. Tovariš Tito je še čvrsto stal na obeh nogah. Josip Broz je tistega leta v Kumrovcu predaval o markstističnem pogledu na razredno in nacionalno vprašanje. Res, njegova znanstvena dognanja so bila dovolj pomembna, da se je besedilo predavanja znašlo na seznamu obvezne študijske literature družboslovnih fakultet. Edvard Kardelj je prav v tistih dneh natisnil svojo največjo prodajno uspešnico Smeri razvoja. Smeri razvoja so bila obvezna študijska literatura pri skoraj vseh humanističnih predmetih. Zakon o združenem delu je ravno zaoral po podjetjih. In v knjigarnah ni bilo tujih knjig. Še tujih časopisov ni bilo. Ni bilo kabelske televizij. sateliti še niso pošiljali signalov MTV. Celo glasbeni studiji so bili izključno v državni lasti. Radio Študent je vrtel sodobno improvizirano glasbo, jazz in takšne stvari. Mladina je pisala o delovnih brigadah, Tribuna o proletarski revoluciji. Tu in tam se je v Ljubljani znašel kak tuj rock muzikant. Recimo Frank Zappa. V Zagrebu so leta 1976 igrali Rolling Stonesi. V Sarajevu Bijelo dugme. In v Ljubljani Buldožerji. A ti dogodki so bili redki. " Bilo je strahovito dolgčas," se spominjajo vsi, ki so bili leta 1977 starejši kot petnajst let. In v muziki ni bilo nobenega pravega šusa. " V glavi sem nosil zvok, ki je bil veliko bolj čvrst od prevladujočega, " se spominja Grega Tomc, tedaj študent sociologije in navijač nogometnega kluba Slovan. " Čutil sem, kakšna naj bi bila rock muzika, ampak je nisem nikjer slišal. V sedemdesetih je bilo vse zelo izumetničeno. Čez rock'n'roll sem že skorajda naredil križ, odločil sem se, da bom delal resno znanstveno kariero. Hotel sem v tujino, vendar nisem dobil štipendije. Potem sem v Timeu prebral, kako so opisovali Sex Pistols. Rekel sem si: " To je to!" Razodetje! Šel sem do Perota Lovšina, ki je takrat delal muziko kot kantavtor. To je bila zelo obskurna muzika. Recimo: " Bruhajmo vsi, bruhaj tudi ti." "
"Sam sem hotel igrati električni folk, malce bolj napadalnega Dylana, " dodaja Pero Lovšin. "Ko so v reviji Time napadli punkerje, se nam je zdelo zelo zabavno." Sosedje s Kodeljevega so si razdelili naloge. Pero je v matični krajevni skupnosti zbobnal večino članov ansambla, nekaj jih je našel na drugi strani Zaloške ceste, bobnarja Slavca je uvozil iz Šiške. "Vzel je državljanstvo Kodeljevega, " hvali Pero svojega bobnarja. Grega Tomca je čakala pot v London. "Poslušal sem nekaj koncertov, kupil plošče in se vrnil. Potem sva s Perotom ob litru pelinkovca v enem samem večeru napisala vse tekste. Nikoli prej in nikoli kasneje nisem pil pelinkovca." Nekaj muzike so ukradli Davidu Bowieju, nekaj New York Dollsom, nekaj Sex Pistolsom in nekaj Clashom. Na tujo muziko in svoje domislice so prilimali ob pelinkovcu spočeto poezijo. Recimo besen refren: "ZK ZK ZK punk, zeka zeka zeka punk" Ali pa: "Kdo je tist, ki mi govori, kaj naj delam in kaj počnem." In jasno: "Upor, upor, upor v samomor!" A tedaj se jim ni zdelo, da so dolgoročni politični projekt. "Mislili smo, da bo to en koncert in čao. Tako ali tako smo bili prepričani, da bo koncertu, če sploh bo, sledila prepoved," pravi Grega Tomc. Ampak v Mostah jih je slišal Slobodan Valentinčič z Radia Študent in takoj po prvem nastopu so se odpravili na turnejo z eno postajo. Nastopili so v Rožni dolini, pred blokom Radi Študent, z opremo, ki jo je posodil Bor Gostiša. Poročilo o prvem koncertu je prišlo v Stop, Igor Vidmar je na Radi Študent dobil oddajo Bodi tukaj, zdaj. Dovolj za začetek. In dovolj, da je Pankrte opazila služba državne varnosti. Postali so varnostno zanimiv pojav, ne zgolj mulci iz predmestja, ki jim je dolgčas zaradi scene v Mostah in zatohle atmosfere v svetovni glasbeni ponudbi. Morda so imeli analitiki SDV celo prav. Ofenziva proti dolgčasu je postala političen projekt. Informator SDV, dostavljen vrhovom slovenske politike, je leta 1979 že poročal, da se Pankrti pripravljajo na snemanje nove velike plošče. Hja, poročilo SDV se bere kot slaba glasbena kritika: RTV Ljubljana je "zaradi slabih besedil" zavrnila prošnjo za snemanje, zato bodo Pankrti snemali v Studiu Akademik, je bral slovenski politični vrh. Naročilnico za snemanje je izdal Škuc, so izvohali agentje SDV. In še to: Igor Vidmar hoče dati plošči izzivalen in angažiran naslov, Pero Lovšin pa se zavzema za bolj nevtralen naslov. "Vse priprave na izdajo plošče kažejo, da si predvsem Vidmar prizadeva ustvariti vzdušje, da se Pankrte predstavi kot "protirežimski ansambel", vkolikor bi jim onemogočili snemanje," je poročal Informator SDV. Kdo bi vedel - morda so SDV-jevci izračunali, da bo bolje, če plošča izide, saj potem ne bi imeli težav s prikaznijo "protirežimskega ansambla". Ali pa je odločil - v to je prepričan Grega Tomc - državljanski pogum Dušana Velkavrha iz založbe RTV Ljubljana. No, člani Pankrtov kljub budnosti državnih organov niso imeli resnejših težav s policijo. "Očitno je bilo, da me zasledujejo in najbrž so si prav prizadevali, da bi jih videl. Včasih mi je kdo rekel, kako je neki politik rekel, da delam za Cio in da se me je treba paziti. Bil sem študent, nobene štipendije nisem mogel dobiti. Potem nisem mogel ničesar objaviti. Ne v Mladini ne na Radiu Študent. Za vse sem bil nreprimeren. S policijo nisem imel opravka, ker smo bili malce starejši. Nismo bili mulci, stari petnajst, šestnajst let, ki bi jih lahko driblal, bilo nam je 25 let. Zato so z nami ravnali bolj obzirno, " ocenjuje Grega Tomc. Pero Lovšin se spominja človeka iz kluba Slovan, ki je rad povedal, da je zadolžen zanje. "Enkrat so pri nas doma na vrtu našli listke, na katerih je pisalo "Živela svobodna Slovenija!" Potem so zasliševali vso ulico, kdo je to napisal. In vem, da so na raznih komitejih zelo pritiskali na očeta. Res pa je, da so bili v partiji tudi ljudje, ki so rekli: "Hej, ne ga srat!" In ti ljudje so ravnali zelo pokončno."
Medtem ko se je služba državne varnosti ukvarjala s strahom, da bi Panrkti postali "protirežimski ansambel", so se Pankrti ukvarjali s svojimi problemi. Jasno je postalo, da niso zgolj enkratni umetniški projekt, muziko, ki so jo narabutali pri britanskih in ameriških sotrudnikih, je bilo treba nadomestiti z lastno. Zdelo se jim je, da bi bil Dule Žiberna prava rešitev. Kitare se je naučil igrati, ko je bil član ansambla, ki je igral na plesih.Z muziko se je prvič spoprijel v ansamblu Sedem svetlobnih let, nato je nekaj mesecev igral z Buldožerji. "Kot mulc sem vadil po trinajst ur na dan," se spominja časov, ko si je omislil prvo kitaro mengeške Melodije. Pozneje je presedlal na kopijo kitare Gibson, leta 1976 pa se mu izpolnila dolgoletna želja. "Eden od Buldožerjev je imel strica v Los Angelesu. Prek njega sem kupil originalno gibson kitaro," se spominja nakupa svoje znamenite črne kitare. "Gibson je ostrejša kitara. Bolj špona. Dalj časa drži ton. Barva zvoka je temnejša," dodaja Žiberna. V mladosti je poslušal vse mogoče, od Rolling Stonesov do Bluesbrakerjev, od Pink Floydov do Chucka Berryja. "Ko sem se učil igrati kitaro, mi je prijatelj, ki me je učil, vcepil v glavo, da ima muzika sicer lahko samo tri akorde. Ampak bolje bo, če jih ima več." Igral je tako, da je zgornjo struno zgrabil s palcem, čeprav večina kitaristov tega ne počne. Večina uporablja prijem baré, pri katerem strune primejo s kazalcem. "Baré je prekratek, zvok se prehitro zaduši," pojasnjuje. Nato je Duletova kitara šponala, kot si je želel. "Jasno, nekaj smo hoteli povedati. Bore (basist Pankrtov, op.p.) je rekel, da je tako ali tako vse politika.Četudi v javnosti igraš kitaro," se spominja Dule, ki se tedaj ni ukvarjal s politiko in ga je zanimala zgolj muzika. "To ni bil nekakšen upor brez razloga. To je bila generacija, ki jehotela nekaj drugega. Ves Woodstock je hotel nekaj drugega. Osnoven občutek je bil ta, da nočeš živeti konvencionalno. Da hočemo živeti drugače, da hočemo ustvariti nekaj novega." Medtem ko je Dule razmišljal, ali naj med soliranjem priklopi še kitarski sintetizator ali pa naj se zadovolji s surovim šponom črnega gibsona, je SDV že poročala, da so Pankrti v Zagrebu prejeli nagrado sedem sekretarjev SKOJ, da je Tomc o nagradi govoril hudo ironično in da so Pankrti predlagani za nagrado zlata ptica. In poročala je o tem, da britanski časopis Melody Maker piše o Pankrtih. "Njihova najbolj razvpita točka je bila "Ne računajte na nas", " je pisanje Melody Maker povzel SDV ter nadaljeval: "To je parodija na pesem "Računajte na nas", ki so jo mladi komunisti prevzeli za svojo himno. Komunisti so bili seveda užaljeni, čeprav pisec - menedžer Gregor Tomc - pravi, da pesem ne pomeni udrihanja po partiji, temveč je satira na "ritolizniško" naravo originala - "ritolizništvo" pa je bolezen, ki Pankrte najbolj revoltira." Največ hudega je povzročila Tomčeva izjava, da v JUgoslaviji ni možnosti za politično izražanje, če človek ni del določene institucionalne organizacije. Polemika z oceno, da v SFRJ ni svobode govora, je postala naloga dežurnih komentatorjev - od Starta do Narodne armije. Grega Tomc pa se je lotil pisanja prošenj za službo. Ko jih je napisal kakih sto, je ugotovil, da je pač nezaposljiv - in postal del sive ekonomije. In vendar, punkerjev državni udar ni zanimal. Niso imeli strateškega načrta, kako bi enote s Kodeljevega obkolile Klinični center, v katerem je prav tedaj pobiralo tovariša Tita. "Ljudi, ki so bili na oblasti, ni nihče jemal prav resno. Ampak za seboj so imeli vojsko in policijo. Narod se ni pretirano sekiral, saj je živel kar dobro, vzdušje je bilo pozitivno, imeli so svoje zabave. Nismo razmišljali o prevratu. Precej pa smo razmišljali o ženskah, precej smo jih tudi imeli. Govorili smo o muziki, športu. Včasih smo se zgražali zaradi kakšnih ukrepov. Morda je šlo tudi za podzavestno željo, da bi prišlo do sprememb. Nekatera naša besedila so bila povsem politična. Nekaj časa smo bili bolj političen kot rock'n'roll bend. Ampak tu je bilo veliko ironije. Recimo "Jaz sem na liniji", pa "Sedemnajst, sedemnajst, mlad perspektiven kader." Nismo bili dejavni v ZSMS, ni nas zanimalo ustanavljanje stranke. No, v nekem našem pamfletu, ki je izšel v Beogradu, smo napisali, da smo politična stranka na dveh nogah. To je bila nekakšna anarhistična pozicija, ki smo se je ves čas držali. Še vedno sem privrženec zmernega, romantičnega, salonskega anarhizma, " pravi Pero Lovšin. Niti totalna revolucija ne bi bila rešitev
Hkrati z bridko smrtjo ljubljenega Tita so se dvignile stave na ruleti boja proti dolgčasu. Ko so tiste majske nedelje televizorji razložili, da se je srce največjega med velikimi ustavilo, so punkerji iz predmestnih gostiln prilezli v center mesta, namesto rutinskega imidža Pankrtov, ki so publiko strašili kvečjemu s črnimi očali, si je mularija nadela okovje, strgane hlače, popisane majice in divje frizure. Veselice se niso dogajale samo v Mostah in Rožni dolini, temveč tudi v Idriji in Metliki. Boris Čibej, ki je leta 1980 igral v idrijskih Parazitih, pozneje pa pri bendu Šund, se spominja, da bi morali imeti koncert prav v času Brozovega umiranja. Jasno, bil je prepovedan, zato so nesrečno pohajkovali po Idriji in bobnali, a jih je k sreči videla le ena učiteljica, ki pa jim je pogledala skozi prste. "Najprej smo hodili v Rio, potem Pod skalco, pa v Uniona in na Johnny Rotten Square," našteva Mario Šelih, peklensko divji pevec Lublanskih psov. Johnny Rotten Square? Neki član punkerskega kolektiva je na bife Medex, ki stoji na Plečnikovem trgu, z velikimi črnimi črkami napisal ime zelenooke pošasti, ki je prepevala pri Sex Pistols. "Prav rad bi spoznal tistega, ki je vsakič znova na Medex napisal Johnny Rotten Square," pravi Mario Šelih. Cesta, ki je vodila v Rožno dolino, je bil okrašena z imenom preminulega basista Sex Pistols in se je imenovala Sid Vicious Avenue. V Idriji je nekdo na tablo s krajevnim imenom napisal novo ime: Kuzlograd. Jasno, leta 1980 je Idrija bolj kot po živem srebru slovela po bendu Kuzle, zalegi, ki je v dveh letih nakotila kakih petdeset, šestdeset avtorskih komadov. A sile reda se v Idriji niso pretirano trudile z iskanjem avtorja. "V Idriji je enkrat samkrat prišel policaj k meni domov. Ker sem š eležal, sem se zadrl, naj pride kar noter, ker sem mislil, da je neki moj kolega. No, spraševal me je o nekih grafitih, pa zakaj imam flomastre, a sem mu razložil, da se dela grafite s sprejem," se bližnjih srečanj z domačo policijo spominja Boris Čibej. No, če bi sodili po besedilih, ki jih je pisal za Šund, so bile razmere v Idriji bolj krvave. "Mož v plavi obleki, z zapisnikom v roki, s pendrekom v roki, udarja po nas," so se drli z odra v komadu Godovič. V resnici se je kolegom pripetila prometna nesreča, ko so pri Godoviču zleteli s ceste. Policija je prišla pogledat, kaj se je pripetilo, vendar vzgojna palica ni pela. Bolj divje je bilo v Ljubljani. Ko je delegacija iz Idrije priropotala v Ljubljano, da bi se menili o Novem rocku, so člane odprave na Vinskem sejmu stlačili v marico in odpeljali na Prešernovo. "Držali so nas dvanajst ur. Nihče ni povedal, zakaj. Še več, hodili so v sobo in spraševali: "Ej, zakaj ste pa tukaj?" Kot da bi se sami zaprli. Le neki policaj je ves čas hodil v sobo in razlagal: "Jaz sem tudi glasbenik. Ampak to, kar delate vi, ni muzika,"" se spominja Boris Čibej. Statistični izračuni Maria Šeliha so za podobo samoupravnega socializma še bolj porazni. "Če te policaji niso popisali petkrat na dan, nekaj ni bilo v redu. Peljali so nas na policijo in nam kazali naše tekste. Neki tekst je šel tako: "Pol je pršou na cesto policaj, da bi usmerjal ljudi." In so nam težil, kaj to pomeni. Kaj pomeni, da policaj usmerja ljudi?" jih je zanimalo. "Včasih smo se čudili: Ej, danes me pa policaji še niso ustavili. Zelo so težili, jaz pa sem zelo jezikala. Ne kar nekaj brez veze. Nisem bila upornica brez razloga. Sikala sem, " se srečanj s policisti spominja Alenka Marsenič, bolj znana po vzdevku Marsa. Na začetku osemdesetih je odpela en komad za bend Berlinski zid, nato je pela pri Čao pičkah, na koncu je ustanovila lastno skupino, Tožibabe. "Peljali so nas na policijo in nas tam držali cele ure. Kje si bil prejšno soboto? so nam težili. Iskali so nekoga, ki je pisal grafite. Na steni je pisalo nekaj o Titu. Enkrat so me celo prenočili na Povšetovi. Bili smo na nekem žuru, pa so prileteli policaji. Jaz sem že spala, ampak so me vseeno odpeljali. Zjutraj so mi dali v podpis formular, češ da so me pridržali zaradi iztreznitve, čeprav sem bila povsem trezna," se prve noči v ječi spominja Marsa. Brane Zorman, renčeči vokalist in kitarist skupine O' kult, je bil deležen bolj analitičnega pristopa. "Tudi ob desetih zvečer so prišli domov, ko so že vsi spali, in potem delali analize, jemali so vzorce barv in lakov. Pač tistega, kar je imel oče v kleti. Zanimalo jih je, ali sem v Medvodah pisal po zidovih." Namesto ironije Pankrtov je v ospredje prikorakal bes. "Pa sem hotu razfukat še sebe, k' sem vidu, da mi nobena stvar več nč ne pomen, možgani so se mi že skisal od tega pira, ampak men je itak čist vseen' ! " je na odru besnel Mario, s stojalom za mikrofon pa odrihal po redarju, ker je ta pretepal publiko, zbrano v prvih bojnih vrstah Novega rocka. "Dejmo razfukat ograjo," je hropel, skočil v zrak, se z rokami prijel z anoge in z maksimalne višine treščil naravnost na kolena. "Upanje še mam, pa se poserjem nanj," je kultnemu vokalistu odgovarjala publika, ki je znala vse komade Lublanskih psov na pamet. Namesto sofisticiranih metod nadzora službe državne varnosti, s katerimi so analizirali izjave Grega Tomca za Melody Maker, je v ospredje pridrvela brutalna sila. Ker so se na vili, v kateri je domovala zveza borcev, pojavili kljukasti križi, so organi za notranje zadeve za nekaj mesecev priprli osumljence. Ne, jeseni leta 1981 ni šlo več za objestno zabavo in mladostno aroganco. Protiudarec je bil prehud. Za božič so mulce izpustili iz pripora, z obsodbo pa organi za varovanje države niso nikoli uspeli.
Čez nekaj dni je Ljubljano čakal nov šok. Igor Vidmar je v Šentvid pripeljal britansko skupino Discharge, do konca našponano, že skoraj atletsko drvečo glasbeno prikazen. "To je bil kulturni šok," se tistega decembrskega večera spominja Grega Tomc. "Kako nažigajo, Kakšne čupe!" se prvega živega srečanja s hard corom spominja Gigi Karpov, poznejši vokalist skupine UBR. "Stari moj, prvi tuji punk koncert, ki sem ga videl, so bili DIscharge. Leta 1981. Zima, zeblo nas je. Šus." se spominja Rado Skobec, mladenič, ki je pri dvanajstih prvič slišal Sex Pistols in ki še danes rad pove, da bo vse življenje poslušal punk. Po koncertu Discharge so hoteli vsi igrati tako divje kot oni. "Hoteli smo imeti energijo, šus, kompaktnost. Znotraj tega se je pa moralo nekaj dogajati," pravi Gigi. Njegovi UBR (Uporniki brez razloga) so bili daleč od politične korektnosti. Gigi je tulil "Revolucija je kurba!" in "Strah je večen, vse je isto kot prej!", pod njegovo arogantno recitacijo so se lomili težki in zapleteni ritmi ter drveči kitarski rifi. "Ko zdaj poslušam stare posnetke, se mi zdijo prav smešni, saj so nekateri narejeni na osnovi skoraj orientalskih ritmov. Hoteli smo biti nekaj samosvojega." Ni kaj, organi za notranje zadeve so imeli nos za glasbene novitete. Tudi UBR so hitro prišli na seznam državnih nepridipravov."Ovitki, vsebina, besedila, vse bi bilo lahko sporno. Doživel sem ogromno policijskih preiskav. Pri meni so iskali kljukaste križe. Spraševali so me, kakšne zveze imam v tujini. Kot da bi bral priročnik KGB. Danes bi lahko iz tega naredil humoristično gledališko igro, v tistih cajtih je bila pa to naddrama. Bilo je smešno. Ampak saj veš: vse, kar te ne more ubiti, te krepi. Grozili so mi, da me bodo dali v celjski zapor z amladoletnike. K sreči je bila sodnica v redu in me je izvlekla iz tega. Videla je, da iščejo grešnega kozla. Ej, vsa besedila so mi zaplenili. Še zdaj morajo biti kje na policiji. Enkrat so mi kazali slike, ko so nas na skrivaj skrivali. Enkrat so prišli domov, tip je odprl predal moje mize, nato je odprl svojo aktovko, vzel iz nje šop papirjev in jih dal v moj predal. Potem je predal zaprl, ga spet odprl, vzel ven papirje, ne da bi jih pogledal, in rekel: "Kaj pa je to?" Gledal sem, nisem vedel, ali sem jaz nor - ali je on neumen. Imel sem srečo, da jih je oče videl. Rekel jim je:"Fantje, spokajte, sicer vas bom postrelil kot zajce." In so šli. Potem sem imel mir. " Gigija politika v resnici ni nikoli pretirano zanimala."Ej, ne mi srat. Vidim, da ni tako, kot pravite, da je!" se je glasil njegov politični manifest. Kratko in jedrnato. Ker so UBR ploščo izdali v tujini, so sile reda takoj izvohale, da v ozadju čepijo globalna konspiracija in zveze s tujino.
A največji stresti so se dogajali drugje, v stikih s federacijo. Na začetku osemdesetih se je v glavi Jožefa Školča porodila obskurna zamisel, da bi na zveznih delovnih akcijah južnoslovansko mladež zabavali slovenski punkerji. "Vodstvo akcije s Školčem na čelu je moralo braniti nas, punkerje, pred razjarjenimi brigadirji, ki so prileteli s štili od krampov, da bi pobili fašiste," se spominja Boris Čibej, kako je bilo nekje na Goriškem. Na njegov Šund so zmetali celo gajbo krompirja. "Naš peveec je nosil značko Nazi punks, fuck off. Prileteli so neki Šiptarji, strgali so mu značko, hoteli so nas pretepsti. To je bilo v Kobaridu, na zvezni akciji," se srečanja s federacijo spominja Dušan Moravec, basist idrijskih Kuzel. "S seboj smo imeli človeka, ki je vozil kombi in je bil po glavi povsem pobrit. Šli smo na Kozjansko, na zvezno akcijo. Ko so brigadirji videli našega voznika, so nas hoteli pretepsti. Začeli so vpiti "Živel Tito, živela Jugoslavija!" Poljubljali so zastavo in hkrati tulili, da nas bodo potolkli. Z nami je bil tudi Marjan Ogrinc, da bi kot teoretik razložil vse o punku, a ni zaleglo," se sestanka z brigadirji s federalne ravni spominja Brane Zorman iz skupine O' kult. Tudi za Gigija, vokalista UBR, je bil sestanek z zveznimi enotami skorajda usoden. Odhod v vojsko je bila zadnja varovalka samoupravnega socializma. "Strpali so me na psihiatrijo v VMA in natosem bil poskusni zajček za nove sedative. Tri leta sem potreboval, da sem prišel k sebi. Ko sem prišel iz vojske, nisem imel ne energije ne volje, da bi fural naprej. Pravzaprav sem se sestavil šele na Radiu Študent," pravi Gigi - konec osemdesetih je namreč preživel kot DJ in diskotekar na Radiu Študent.
Drži, veliko jih je omagalo. Dule Žiberna je nekega dne leta 1983 svojo črno kitaro zapakiral v kovček. Nekaj časa je bil v službi na TV kot tonski tehnik, nato je imel trgovino z muzikalijami. Učil se je igrati klavir, komponiral je na računalnik, kitara pa je samevala. Branetu Zormanu so iz kleti na Kersnikovi ukradli vse inštrumente. Namesto da si kupil novo kitaro, ga je mama peljala na Dinos. Tam je nabral stare kante, vzmeti in podoben inštrumentarij, po katerem je udrihal toliko časa, da je zbral denar za sintetizator. Zdaj igra hip hop in elektronsko muziko. Kuzle so šle v vojsko. "Če ne bi šli v vojsko, bi bili danes bolj popularni kot Pankrti," pravi DUšan Moravec. Morda. Njihov kitarist Dare Kaurič, prava tovarna novih komadov, zdaj igra v pop skupini Kingstone, Dušan pa si želi, da bi zbral ducat mlajših bendov, ki bi posneli plošček s komadi Kuzel. "Mladi bendi preigravajo Kuzle" bi se imenovalo podjetje. Tožibaba Marsa je dobila otroka, zadnja leta pa se ukvarja z aranžerstvom, oblikovanjem, videom, slikanjem, prerokovanjem, horoskopi in luninem koledarjem. "Pazi, stvar res deluje," je prepričana. "Ko je bila olimpijada, me je zanimalo kaj bo z Brigito Bukovec. To se sicer ne sprašuje, ampak me je vseeno zanimalo. In gledam v karte: uspeh, zmaga, sonce, full dobro. Potem pa zadnja karta - kot da ti nekaj za las uide. Vedela sem, da kolajna bo, ampak nekaj se ne bo povsem izšlo. Fotofiniš, točno! Prišla sem v Truebar, vsem sem povedala, da bo Brigita Bukovec dobila srebrno medaljo. In potem je bilo res tako." In spet snema muziko. Gigi posluša etno muziko. Zanimajo ga avstralski staroselci, v prostem času doma piha v didžeridu. In ko pihne v starodavni inštrument, se tresejo vse šipe v terasastih blokih v Kosezah. Mario iz Lublanskih psov je postal gledališki igralec. Nastopa v celjskem gledališču. Rado Skobec prodaja plošče v trgovini Rec Rec. Prav zadovoljen je, ker se povpraševanje po starem punku spet povečuje. "Kupujejo vse živo. Pištole, Clashe, Niete. Ja, Primož Habič je danes za mularijo tisto, kar je bil včasih Sid Vicious," pravi Rado. Primož Habič je na začetku osemdesetih pel pri Nietih. Ko bi Nieti skorajda postali zvezde, je zaradi prevelike doze heroina umrl. Ampak danes lahko sprehajalec na ljubljanskem gradu sredi noči sliši mularijo, ki posluša Niete in si s pločevinkami piva krajša čas. In Dule Žiberna je letošnjo zimo po trinajstih letih kitaro spet vzel iz kovčka. "Dva tedna sem rabil, potem pa sem poklical Perota. Rekel sem mu, da bi lahko kaj naredili. Človek misli, da pozabi igrati kitaro. Da dobi trde prste. Ampak to sploh ni res. Dobro, pozna se na brzini, prej te začne boleti zapestje, ampak pozabiš pa nič. Tdu brzina se vrne," pravi Dule, ki danes kot član Križarjev spremlja Perota na njegovih križarskih pohodih. Ja, po zakloniščih in predmestnih dvoranicah punkerji še vedno nažigajo. Kočo, Engels, Mare in Zbašnik iz skupine Racija razlagajo, da so začeli igrati punk, ker so ga pač poslušali. "Česa drugega tudi ne bi znali, " pravi Zbašnik. "Nas ne zanima, ali je muzika in ali ni. Mogoče je zdajle in. Mi na to niti ne moremo vplivati. To je edina muzika, ki jo znamo igra in ki jo hočemo igrat," dodaja Engels. "V bistvu je punk revival našel nas, ne mi njega," je prepričan Kočo. Ne, tudi Racija se ne more pohvaliti s politično korektnostjo. "Naši teksti so politični, kolikor so provokativni. "Dober predsednik je mrtev predsednik." Nikoli ne bomo imeli dobrega predsednika, ker takšnega ni. Ampak z muziko ne moremo vplivati na sistem. Včasih so te lahko zaradi tega vsaj zaprli. Zdaj še to ne," razlaga Mare, vokalist skupine, znan po tem, da vedno polomi stojalo za mikrofon. "Včasih tudi dva na nastop. Plastika kar odleti. Ne vem, zakaj." Zaradi komada "Pejt u pizdu matr, stara! " gospe plošče Racije vračajo v trgovino. "Tega moj sin že ne bo poslušal," se je zgražala neka potrošnica.
Aja, da ne pozabimo. Ljudje, ki so v dneh po odkritju spominske plošče Pankrtov prihajali na sprehod pred moščansko gimnazijo, da bi ob plošči razmislili o lastni mladosti in prižgali kakšno svečo v spomin na dobre stare čase, spomenika niso našli. Desno od vhoda je strašil le še kavelj. "Plošča je varno shranjena v trezorju," pravi Igor Vidmar in dodaja, da bi za postavitev tovrstnega spomenika potrebovali ustrezna dovoljenja mestnih oblasti. Ampak to bi bil hudo zapleten posel.